Dr. Avgust Pavel, ki se je rodil na Cankovi in je šolanje nadaljeval na madžarskem, je leta 1913 z najvišjo oceno doktoriral iz cankovskega narečja. Kot predavatelj slavistike na Univerzi v Szegedu pa se je slovanskemu jezikoslovju predal z vsem srcem.

Dr. Avgust Pavel je bil eden redkih, ki je že tistega časa skušal povezati Slovence, ki so se po prvi svetovni vojni znašli v novih državah.

Po drugi svetovni vojni pa je ime Avgust Pavel žal počasi potonilo v pozabo in šele v zadnjih letih spet dobiva veljavo ob spoznavanju kdo pravzaprav je bil dr. Avgust Pavel?

Velika odločitev, ki je za vse življenje zaznamovala dr. Avgusta Pavla, pa je bilo kolebanje med odločitvijo za življenje na Madžarskem ali v Sloveniji. Avgust se je nagibal k preselitvi, saj ga je srce vleklo k rodnemu rodu, vendar pa si njegova žena Madžarka ni mogla predstavljati kulturnega in jezikovnega skoka v povsem novo okolje, in ker je imel Avgust zelo rad svojo družino, so ostali skupaj na Madžarskem. Po pripovedi hčere Judite, je ta odločitev pustila globoko rano v njegovem srcu vse do konca njegovega življenja. To zarezo razkrivajo tudi njegove pesmi.

Da je bil Avgust Pavel zavezan domači grudi, priča tudi dejstvo, da je svoji hčerki Judit teden dni pred smrtjo naročil: »Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez«. Hčerka Judita je ob tem obudila še nekaj drugih spominov na očeta.

Avgust Pavel pa je zelo skrbno zapisoval tudi narečne izraze in v tem oziru izdal knjigo cankovskega narečja in Prekmursko slovnico.

Na profesorja, pesnika, jezikoslovca, prvega prekmurskega znanstvenika, predvsem pa na svojega rojaka iz Cankove, pa so ponosni tudi domačini.

Obeležitev 130 obletnice rojstva dr. Avgusta Pavla je bila tako pomembna priložnost, da Slovenci začnemo spoznavati in ceniti delo in doprinos v tistem času uveljavljenega literarnega zgodovinarja, etnografa, nadarjenega umetnika, predvsem pa nežnega in občutljivega pesnika v slovenskem in madžarskem jeziku.