Za razliko od mater, ki so doma pogosto zapustile komaj nekaj mesečnega dojenčka in odšle v dobro plačano službo dojilje v Egipt, kjer so s svojim mlekom hrane tujega otroka, so samske ženske delo v Egiptu opravljale kot življenjski poklic. V domače kraje so se praviloma vračale le na obisk in bile tako razdvojene med dvema svetovoma.

Kljub temu pa se je ustvarila mreža medsebojne pomoči, pri čemer je pomembno vlogo preveza cerkev, ki je nudila duhovno oporo in pomoč Slovenkam, ki so v tuji deželi delale in živele. Ta naloga je bila vročena slovenskim redovnicam – šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki so ustanovile Azil sv. Frančiška, kjer so mnoge aleksandrinke dobile ne le pribežališče, ampak tudi svoj drugi dom.

Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink pa je pretežno žensko izseljenstvo v Egipt, zlasti v Kairo in Aleksandrijo, skušalo z razstavo predstaviti tako Slovencem v Radgonskem kotu kot tudi širši javnosti, pri čemer so sodelovanje vzpostavili s številnimi inštitucijami, tudi z Goriškim muzejem.

Usode aleksandrink in njihovih potomcev so bile večinoma bolj žalostne, pisale pa so se tudi srečne zgodbe.

Razstavo o aleksandrinkah v Pavlovi hiši pa je podprla tudi Slovenska izseljenska matica, ki že skozi desetletja sodeluje z izseljenci in tako pozdravlja tudi idejo o ohranjanju kulture aleksandrink, ki so tako kot številni drugi izseljenci, ponesle Slovenijo v svet.

Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se z "žulji na duši" vračale domov ob koncu 60-tih in v začetku 70-tih let 20. stoletja, nekatere med njimi pa so v Egiptu spoznale ljubezen ter zavedno ostale v tujini. Skozi podobe razstave pa se lahko s fenom aleksandrink spoznate tudi v Pavlovi hiši, kjer bo vse do 19. septembra za ogled na voljo razstava, ki je posvečena stoletnici prihoda in prisotnosti slovenskih šolskih sester v Aleksandriji in želi tako obuditi spomin na slovenske izseljence v Egiptu, zlasti pa na žene in dekleta, ki so se iz domačih ranjenih vasi podale daleč čez morje, se zaposlovale pri bogatih družinah in z zaslužkom pomagale domačim družinam. Vseskozi pa so skrbele tudi za ohranjanje slovenske kulture v tujini, pri čemer ni zamrla niti slovenska pesem.