A boj zoper Dajnkov jezik in navidez zlasti zoper novi črkopis, t. i. dajnčico, se je začel in za Dajnka neugodno končal v začetku tridesetih let 19. stoletja. V spor je posegel tudi Slomšek, ki je dosegel, da se je lavantinski ordinariat uradno odpovedal vsem novim črkopisom. Ta dogodek je tudi uradno zaključil obdobje vzhodnoštajerskega knjižnojezikovnega separatizma. A Dajnko je napisal še številne druge knjige.

Iz šestih poglavij pa je sestavljena tudi Dajnkova knjiga Čelarstvo. Knjiga je napisana v štajerski različici slovenskega knjižnega jezika prve polovice 19. stoletja. Zapuščina Petra Dajnka pa niso samo njegove knjige in rokopisi, pač pa tudi pred nekaj leti obnovljena Dajnkova rojstna hiša. In v tej hiši najdemo tudi predmete, ki jih je uporabljal tudi Peter Dajnko.

Ohranjena pa je tudi skrinjica za shranjevanje jedilnega pribora. Tudi na tej najdemo Dajnkove inicialke, skrinjico pa je Peter Dajnko dobil kot darilo ob svojem godu.

Videno in slišano je torej zapuščina Petra Dajnka. In kakor koli že: Dajnkovo temeljno delo je vsekakor prej omenjena slovnica iz leta 1824. V njej je razložil svoje poglede na avtonomnost pokrajin znotraj slovenskega prostora. S svojo dajnčico je hotel zavarovati svoj vzhodnoštajerski prostor med Muro in Dravo, saj je želel, da bi ta pokrajina imela pravico do svojega samostojnega glasovja in oblikoslovja, tako pa bi dobila vse prvine narodnega jezika. Navkljub neuspehu s svojo pisavo pa je njegov pomen prav v tem, da je z uveljavljanjem novih oblik kasneje posredno vplival na uveljavitev enotnega slovenskega knjižnega jezika.