Na skrajnem zahodu Madžarske, tik ob slovenski in avstrijski meji, leži Gornji Senik - vas, katere ime se je prvič pojavilo že davnega 1378. leta.

Staro gornjeseniško župnišče pa stoji le nekaj korakov vstran od tamkajšnje cerkve Janeza Krstnika že dobrih 200 let. Med najbolj znanimi gornjeseniškimi duhovniki je Jožef Košič, kot 17. duhovnik po vrsti pa Janoš Kühar.

Po Küharjevi smrti leta 1987 je bila stavba starega župnišča nekaj časa prazna, nato pa je s prodajo prišla celo v zasebne roke. Na srečo je novi lastnik prepoznal zgodovinsko vrednost zapuščine in jo je ohranil. Leta pa so prinesela čas, ko je stara stavba ponovno prešla v last porabskih Slovencev. Ti pa so jo v želji po ohranitvi svoje kulturno-zgodovinske dediščine spremenili v muzej in v njej vzpostavili Slovensko zbirko. Ohranjena pa je tudi stara kuhinja. A razstavljenih predmetov z neprecenljivo zgodovinsko vrednostjo je v letu 2010 odprti Küharjevi spominski hiši še več.

Po obnovi gornjeseniške cerkve so na cerkvenem podstrešju desetletja samevali trije več kot sto let stari leseni kipi: kip svetega Štefana, Marijinega srca in kip svetega Ladislava. Pred grozečim jim propadom pa so jih v času vzpostavitve muzeja rešili in jih postavili v središčno vitrino razstavnega prostora.

V tem istem prostoru stalno cerkveno-zgodovinsko razstavo dopolnjujejo še v vitrinah razstavljena orodja Kristusovega trpljenja, liturgična oblačila in razni liturgični pripomočki, trnjeva novomašnikova krona in manipli v barvah cerkvenega leta.

Poseben pridih preteklih časov pa dajejo ohranjeni tiski: Med drugim so ohranjeni slovenska tiskana katekizma iz leta 1909 in 1943, verski mesečnik Marijin list, ki je izhajal v domačem narečju, in s prosto roko zapisana slovenska molitev v molitveniku in pesmarici iz leta 1907. Posebno pozornost pa pritegne po Miklošu Küzmiču prirejena Knjiga molitvena, katere čas natisa datira v davno leto 1783.

V Küharjevi hiši pa se nahaja tudi čitalnica. V njej so raziskovalcem na voljo vsi ohranjeni dokumenti gornjeseniškega župnijskega arhiva in celotna knjižnica bivšega župnišča. Ja, obiskovalci imajo tam res kaj videti.

Na župnijskem dvorišču pa stoji star, lepo obnovljen hlev. V njem je vzpostavljena stalna etnološka razstava predmetov, ki so jih uporabljali pri gospodarskih delih tako na župnišču kot v vasi. Obnovljeni so tako konj oz. slamoreznica na koso, sečkar, velik jarem in enojna, t. i. mala jarma, plug s kolcem, brana in vejalnik ali binkli ter česalnik.

Samo pripravljene razstave pa za ohranitev slovenske identitete in krepitev narodne zavesti porabskih Slovencev niso dovolj. Spoštljivo tišino Küharjeve spominske hiše zato večkrat prekinejo živahni pogovori in dobra volja udeležencev raznih dogodkov.

S predstavitvijo življenja in dela duhovnika Janoša Küharja ter ostalih porabskih slovenskih duhovnikov, njihovega prizadevanja za negovanje in ohranjanje slovenskega maternega jezika želijo spodbujati k ohranitvi in razvoju slovenske narodne skupnosti v Porabju in širom Madžarske, kjer Slovenci živijo. In prav zato je Küharjeva spominska hiša tudi prizorišče medsebojnega sodelovanja med matico in njeno manjšino.