Največ zdomskih delavcev in delavk je bilo zaposlenih v avstrijskoštajerskih okrajih Gradec, Gradec z okolico, Liezen, Leoben in Bruk na Muri. Visok delež tujih zaposlitev pa izkazuje tudi avstrijska Radgona.

Razstava o življenjskih poteh prikazuje prve izkušnje z delom, opisuje delovni dan migrantk, katerega je zaznamovalo težko fizično delo, nedoločen delovni čas, slabo plačilo, številne nadure in komaj kaj prostega časa. Služenje denarja je bilo za ženske osrednjega pomena. Izrabile so vsako priložnost za delo. Ob glavnih službah so mnogokrat opravljale še neformalna dela, kot so čiščenje, gospodinjenje, oskrba in nega. Več o samih izsledkih proučevane tematike, predstavljene na razstavi v Pavlovi hiši pa je povedala Elisabeth Arlt, ki je soustvarjala omenjeno razstavo.

Razstava o življenju migrantk tako prikazuje drugo plat delavskih migracij in odstira težko življenje žensk, katere so delale za polni delovni čas, vodile gospodinjstvo, imele otroke in mimogrede opravljale še neformalna dela. O začetnih letih zdomskega življenja pa smo se pogovarjali tudi z eno izmed migrantk.

Večina delavk migrantk pa je imela reden stik z družino in s poznanstvom iz Jugoslavije. In ravno zaradi majhne oddaljenosti se je veliko žensk iz Slovenije odločilo za delovno migracijo na avstrijskem Štajerskem, kar jim je omogočalo, da so lahko pogosteje odpotovale v domovino. To je bila velika prednost predvsem za tiste ženske, katerih otroci so živeli pri sorodnikih v Jugoslaviji. Ločitev od otrok je ženske zelo bremenila, zato so posledično izkoristile vsako priložnost za obisk otrok, in kot take opisuje svoje stike z domovino tudi gospa Ivanka, katera pravi, da je domovino obiskala …

Mnogim delavkam migrantkam pa je velik izziv predstavljalo tudi učenje nemškega jezika, saj so si prve jezikovne jezikovne veščine pridobivali šele ob delu. Tako je bilo tudi pri gospe Ivanki, za katero se je učenje nemškega jezika začelo šele ob zamenjavi prvotne službe.

Podobno jezikovno izkušnjo kot gospa Ivanka Sagadin Planinc pa opisuje tudi gospa Ivanka Gruber, katera je v Gradec prišla leta 1967 in se zaposlila kot medicinska sestra. Gospa Ivanka Gruber se dobro spominja svoji prvih let v Grazu ter pojasnjuje, zakaj je bil začetek zdomstva težak.

V začetnih letih zdomstva pa je ostalo malo časa za načrtovanje prostega časa. Osrednji pristan za delavce migrante in delavke migrantke iz Jugoslavije pa je bila cerkev. Tam so se vzpostavili prvi stiki in oblikovala so se prva prijateljstva. Koherentno z zamikom datuma vrnitve in z odločitvijo za trajno priselitev pa se je namenilo več pozornosti vprašanju, kako aktivneje načrtovati prosti čas. V Grazu so se tako oblikovali trije centri, eden izmed njih je bil slovenski klub Triglav, v katerem je med drugim delovala tudi gospa Ivanka Gruber.

Časovno omejena delovna migracija pa je v večini primerov prešla v trajno priselitev. Večina takratnih delavk migrantk je več časa preživela na avstrijskem Štajerskem kot v njihovi domovini. Prav tako živijo tukaj tudi njihovi prijatelji ter družine in ravno zaradi tega danes večina vrnitev v domovino izključuje, vseeno pa Slovenijo dojemajo kot svojo primarno domovino.

Svojo družino pa si je v Grazu ustvarila tudi gospa Ivanka Gruber.

Razstava o življenskih poteh tako prikazuje biografije delovnih migrantk in osvetljuje njihovo novo življenje na Avstrijskem Štajerskem, zato razstavo priporočamo v ogled. V skladu s tem pa nas je zanimalo še koliko časa bo razstava o življenjskih poteh zdomskih delavk na voljo za ogled.