V porabski vasi Števanovci so se leta 2007 odločili, da času železne zavese ne bodo pustili oditi v pozabo. Zato so v obnovljeni stražnici vzpostavili stalno razstavno zbirko, ki priča o železnih časih hladne vojne. Ta je namreč Evropo po drugi svetovni vojni razdelila na dva dela: na zahodnega in vzhodnega. Od Baltika do Trsta je padla železna zavesa - trdno varovana in nazorovana meja, ki je ločevala takratni demokratični in socialistični svet.

Po drugi svetovni vojni rojena nova Jugoslavija je ostala v vzhodnem bloku. Vendar se je situacija po sporu s vodstvom Sovjetske zveze močno spremenila in Jugoslavija je iz t. i. varšavskega sporazuma izpadla. Od leta 1948 naprej se je začela Jugoslavija vse bolj odpirati Zahodu, meja z vzhodnim socialističnom blokom pa je postajala čedalje bolj zastražena. Osnovni namen s stražnicami, vojaki, dvojno žično ograjo in vmesnim preoranim pasom, v katerem so bile položene tudi mine, varovane meje med Madžarsko in Slovenijo je namreč bil preprečiti ljudem prebeg na Zahod.

To so še kako močno občutili obmejni prebivalci, tudi porabski Slovenci. V Porabju živeči Slovenci so tako ne le ostali zunaj matične domovine, ampak jim je strogo varovana državna meja popolnoma preprečila kakršne koli stike z rojaki v Sloveniji.

A zgodovina nas vedno znova uči, da fizične pregrade ne zlomijo človeške želje po svobodi. Tako je po desetletjih ostre ločitve nastopil čas 80-ih let preteklega stoletja, čas rušitve železne meje. Konec junija 1989 sta zunanja ministra Avstrije in Madžarske simoblično prerezala mejno bodečo žico ter tako razbila fizično in psihološko mejno oviro. V tem času se je začel proces ponovne združitve po vojni razdeljene Nemčije in Evrope.

Na čas železne zavese pa torej v števanovskem muzeju opominja prej omenjena muzejska zbirka, ki ponazarja življenje stražarjev meje. Bogata razstava se začne na muzejskem dvorišču.

Drugi del zbirke, ki se razprostira v notranjosti zgradbe, pa večinoma predstavlja čas po letu 1948. Razstavljene so naprave, ki so služile nadzoru meje in vzpostavljanju zvez med stražarji, ter pripomočki za prepoznavanje letal. Obiskovalci muzeja si lahko ogledajo tudi dnevni in jedilni prostor stražarjev ter njihove uniforme. V enem izmed prostorov je postavljena še maketa objektov železne zavese in pripomočki, ki so jih prebežniki uporabljali pri nedovoljenem prečkanju zastražene meje.

Vojaški muzej, kot stalno razstavno zbirko imenujejo domačini, torej ponazarja takratno življenje ob zastraženi meji. Hkrati pa govori o neprehodni železni ločnici med ljudmi ob meji, ki je nasilno pretrglala tudi družinske vezi, vplivala pa je tudi na takratno popolno ločitev porabske slovenske manjšine od matice.