Porabje je pokrajina na zahodu Madžarske. Leži ob slovenski in avstrijski meji. Na severu ga meji reka Raba, na jugu se dotika Goričkega, na zahodu pa avstrijske južne Gradiščanske.

Večina Slovencev na Madžarskem kot strnjena in avtohtona narodna skupnost živi v sedmih porabskih vaseh: Andovcih, Gornjem Seniku, Dolnjem Seniku, Sakalovcih, Slovenski vesi, Števanovcih in Verica-Ritkarovcih. Okrog petsto Slovencev živi še v Monoštru, gospodarskem, upravnem, izobraževalnem in kulturnem središču Porabja. V Porabju je tako okrog pet tisoč Slovencev, živijo pa tudi v Sombotelu in Budimpešti. A današnje slovenske vasi v Porabju so le še preostanek obsežnejše slovenske poselitve območja okrog Rabe.

Največje slovensko naselje v Porabju in na Madžarskem sploh pa je Gornji Senik. Gornji Senik leži v dolini med Janošovim bregom in Grebenščkom tik ob slovensko-madžarsko-avstrijski meji. Zgodovinski viri ga - v povezavi z Dolnjim Senikom - prvič omenjajo 1378. leta. In čez 90 % prebivalstva Gornjega Senika je slovenskega.

Kjer je že v drugi polovici 14. stoletja stala kapela sv. Janeza Krstnika, so pozneje postavili župnijsko cerkve. In notranjost prav te cerkve krasijo freske slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope svetih Cirila in Metoda.

Nekaj korakov čez cesto pa stojita novo in staro župnišče. V slednjem so organizirali Küharovo spominsko hišo, muzej, v katerem je med drugim razstavljeno tudi staro župnijsko pohištvo ter duhovniški pripomočki in knjige, ki so jih nekoč uporabljali gornjeseniški duhovniki.

Ob cerkvi pa se razprostira novourejen park, kjer se v prostem času družijo tako mladi kot starejši Gornjeseničani.

V centru Gornjega Senika je tudi sedež Državne slovenske samouprave, ene od dveh krovnih organizacij porabskih Slovencev, ob njej pa še stoji Dvojezična osnovna šola Jožefa Košiča.

Spokojna, mirna in slovenska vas je Gornji Senik.